Verjetno se nam zdi, da je bilo takrat vse drugače, a za nogometno igro je bilo potrebno imeti enako ekipo, kot jo imajo klubi danes. Potrebno je bilo sestaviti enajst igralcev, ki so pokrivali celotno igrišče pred golom, kadar so bili od tekmecev napadeni in potrebno je bilo hitreje in s spretnimi potezami prelisičiti nasprotnika in zatresti gol z žogo. Vseh 90 minut! Tako kot danes.
In potrebno je bilo trenirati čim več dni v tednu, da so se krepile mišice in da se je urila taktika, ki bo korak uspešnejša od nasprotnikove. A vseeno je bilo takrat vse drugače! Na treninge so fantje hodili peš ali pa z vozom, mogoče je kdo med njimi tekel celo pot ali pa se pripeljal z doma narejenim kolesom. In kako veličastne so bile šele tekme?! V tistih časih, če si želel videti nogometno tekmo, si moral na igrišče! In verjetno, če so okoli igrišča posedala brhka dekleta, so fantje tekali še hitreje in še več. Vse za ljubezen: do športa, do uspeha, pri nogometu in pri dekletih!
Redno so tekmovali v 2. Diviziji tržaškega športnega druženja. Poleg igralcev je klub spremljalo veliko število ljubiteljev. Leta 1932 so uredili prvo nogometno igrišče. Tudi nakup prve usnjene žoge je pomenil posebno veselje in čast.
Bogato klubsko dejavnost je prekinila druga svetovna vojna. Zgodil se je premor, ki si ga lahko predstavljamo, kakor pavzo med polčasoma. Med vojno ni bilo veliko časa za igro, za žogo in za nogomet. Mogoče so kdaj pa kdaj med seboj zaigrali kakšno tekmo, a vse je bila le igra…
Tudi povojni časi so bili težki. Obnavljali so se kraji, obnavljale so se stavbe, hiše, ceste, vse prostovoljno, a z velikim navdušenjem in sodelovanjem, vseh. Leta 1975 je za Nogometni klub Jadran prišel čas za novi zagon, za nadaljevanje tekme, za novih 90 minut. Sledila so leta neutrudne volje in zavzetosti, leta za razvoj nogometa, za katerega je nujno imeti urejeno nogometno igrišče. Začasno je zrastlo v Krvavem potoku, kjer ga imamo še danes. Nogometni klub Jadran je igral v 2. Slovenski nogometni ligi.
Že takrat so zapisani cilji in vizija za razvoj športa in nogometa: “Nogometni klub se je selil iz kraja v kraj. Le neumorna volja in zavzetost njegovih članov sta dosegli to, kar imamo danes. Nadvse smo ponosni, da je bil vloženi trud z uspehi poplačan in da predstavlja danes nogometni klub v svoji Krajevni skupnosti pomemben dejavnik športnega življenja in kažipot za nadaljnje delovanje. Vsi krajani moramo vztrajati pri uresničitvi srednjeročnega plana glede graditve določenega športnega centra ob osnovni šoli, v kateri se danes šola približno 300 naših otrok. Zavedamo pa se, da bo do tega cilja še dolga pot.” (Vir: Kronika Hrpelj, Vladimir Grželj)
V tedanji Jugoslaviji je delovalo veliko nogometnih klubov in odvijale so se lige, tekme, rezultati so se slišali po radijskih valovih, v kakšnemu od domov so si tekme lahko celo ogledali na televiziji.
Nogometni klub Jadran je takrat igral v II. ligi in pogoji za delovanje klubov so postajali zahtevnejši, stopničke do uspeha strmejše! Še strmejše so danes, ko je življenje, svet in vse, kar se na njem vrti, v primežu moderne dobe in je doživljanje športa popolnoma drugače.
V čast vsem, ki so šport in nogomet pripeljali do danes, vsem, ki so igrali, gradili in navijali teh 90 let za častitljivih 90 minut igre, iskrene čestitke in zahvala!
Vsem ostalim: nam, odraslim, staršem, navijačem, pa gre le slednje sporočilo: Spet in še vedno gre za nas in naše otroke! Tudi danes se v naši šoli uči 300 otrok. Ne učijo se samo za ocene, učijo se tudi navad, vrednot, vse za življenje in delo. In tu gre za naše zdravje in naš obstoj. In tu dobi posebno mesto in dodano vrednost šport.
Samo šport nam lahko nudi gibanje, druženje in sodelovanje, za kar smo vsi mi ustvarjeni in zaradi česar postane naše življenje aktivnejše, lepše in bogatejše! Spodbujajmo naše otroke,
da bodo živeli aktivno, športno, zdravo in spodbujajmo naše otroke, da njihov čas ne bo preživet za štirimi stenami, za računalniškimi prijatelji in virtualno igro, ki ne hromi le telo, mišice in gibala, hromi tudi socialno mrežo in hromi naše možgane in pljuča.
Ni važno, kateri šport je otroku bolj všeč, samo da se v njem uči športnih veščin, spoznava športne vrednote in deli uspehe in poraze s prijatelji, soigralci, trenerjem in navijači. Seveda
ne bo vsak izmed njih športnik, ne bo vsak postal “naslednik Zlatana Ibrahimovića ali Tine Maze”. Imel pa bo temelje in priložnost, da zraste v zdravo, odgovorno, sposobno odraslo osebo. In za uspeh, za sposobnosti, za delo bo svoj čas preživel tudi aktivno, rekreativno, športno, saj veste: “kar se Janezek nauči, to Janez zna”.
Ljubitelji športa pa bodo ves ta čas delali v Nogometnem klubu Jadran, skrbeli za Šolo nogometa in učenje mladih nogometašev, ki z vso vnemo in ljubeznijo tečejo po igrišču, samo da so zunaj, skupaj in da dajo več golov, kot nasprotnikova ekipa. In ne bo vam žal, če si boste kakšno tekmo ogledali iz tribun ob igrišču, navijali za naše in srečali kakšnega znanca ali prijatelja. Vse to je šport! Vse to za šport! Za naslednjih 90 minut!
Nevenka Ražman
Predsednica ŠZOHK
