Rodik in Artviže so tudi letos pohodniki povezali v spomin na tragične dogodke leta 1944. Velikokrat nas organizatorje sprašujejo, ali je res treba še obujati spomin na tako daljne dogodke. Po eni strani je lepo slišati, da je vojno obdobje že tako daleč, da živimo v miru in dostojanstvu.
Vendar pa je bilo med II. svetovno vojno resnično hudo, bili smo tako ponižani, z uničenim dostojanstvom, s požganimi domovi in izgubljenimi svojci, da se bomo vedno spominjali tistih žalostnih dni. Prav to sta nas spomnila film in razstava, ki smo jo v vaškem domu v Rodiku postavili dan prej ter si pogledali film. Razstava ima naslov Vžgano v spomin – o požigih na primorskem med II. svetovno vojn, postavil pa jo je Znanstveno- raziskovalni inštitut iz Kopra.
Vedno se bomo priklanjali žrtvam in jim nosili cvetje. Na Artvižah smo bili letos s krajšo komemoracijo, v kateri sta nas nagovorili Danijela Stančič, predsednica KS Artviže, in županja Saša Likavec Svetelšek. Člani MoPZ Slavnik z Andrejo Tomažič Hrvatin so nam zapeli in ob spremljavi žalostinke, ki jo je zaigral Pavel Cergol na trobento, smo položili cvetje k spomeniku.
Letošnja osrednja proslava je bila v Rodiku. Pridružili so se nam Brkinska godba 2000, Partizanski pevski zbor iz Ljubljane ter otroci in mladina iz Rodika, ki so s pesmijo, igro in recitacijo obeležili spomin na tragične dogodke. Slavnostni nagovor je podala dr. Maca Jogan. Vedno neposredna in odkrita, tudi tokrat. Svoj govor je zaključila z mislijo, ki jo je kot zadnjo prošnjo zapisala pred usmrtitvijo koroška Slovenka Helena Čas (marca 1945):
“Ne izpustite iz rok nikdar okrvavljenega prapora naše svobode. Pomislite, da se ga drže vse naše želje, vsa naša ljubezen pa tudi naše trpljenje in naša kri«.
Hvala KS in TD Rodik in Artviže za dobro organizacijo dogodkov, posebna zahvala pa tudi Združenju borcev za vrednote NOB in vsem, ki so pripomogli, da je spominski dan potekal lepo.
Ester Mihalič
