Vladimir Cetin je predlagan za pohvalo za prostovoljca, ker je bil zadnja tri leta predsednik Agrarne skupnosti Mrše in zadnjih šest let predsednik Vaške skupnosti Mrše.
V tem času je:
- bil pobudnik obnove vaškega doma na Mršah,
- vodil in organiziral obnovo vaškega doma na Mršah,
- izpeljal obnovo pumpe vaškega vodovoda,
- bil pobudnik in organizator obnove vaškega kala na Mršah, pri kateri je tudi sam fizično delal,
- povečal in uredil parkirišče nad Mršami,
- povsem obnovil gozdni izvir in uredil dostop do njega,
- pod njegovim vodstvom je agrarna skupnost Mrše leta 2022 prejela priznanje Gozdarske zbornice Slovenije za najbolj skrbnega lastnika gozdov (17 jusarjev AS Mrše pod njegovim vodstvom gospodari s 45 hektarji večinoma gozdnih zemljišč),
- organiziral in vodil obnovo poljskih in gozdnih cest,
- na novo postavil znamenje – križ pod vasjo,
- 40 let član Združenja borcev in aktivni poverjenik, za kar je tudi prejel pohvalo združenja,
- 28 let redni in aktivni član ter poverjenik Društva upokojencev Hrpelje - Kozina, za kar je prejel pohvalo društva,
- 35 let član in lovec pri LD Materija,
- oskrbnik krmilnika in preže v gozdu za Mršami.
Njegove funkcije in javno udejstvovanje dokazujejo, da se Vladimir Cetin izredno angažira za skupno dobro in vlaga veliko svojega prostega časa, da so dela prav narejena. Poleg tega je izredno družaben človek, saj skorajda ni prireditve v Občini Hrpelje - Kozina, da se je ne bi udeležil.
Rodil se je Francu in Mariji, delavcema in kmetoma, ki sta se konec 50-ih let prejšnjega stoletja preselila iz Brkinov v izpraznjeni Premančan pri Ankaranu. Z Mileno Malečkar, diplomirano biologinjo, se je poročil januarja 1980 v Sveti jami pri Socerbu. Pri študiju geologije na Univerzi v Ljubljani se je zaposlil na Kraški muzejski zbirki Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni, kjer je skrbel za postavitev zbirk Krasoslovnega muzeja in napisal več poljudnih priročnikov. Do leta 1995 je bil zaposlen v koprski občinski upravi na oddelku za civilno zaščito in na davčni upravi, kjer je pripravil oceno ogroženosti vodnih virov istrske Slovenije in poskrbel za odstranitev človeških ostankov iz podzemlja Socerbsko-Podgorskega krasa. Zadnja desetletja službenega udejstvovanja uči na Centru šolskih in obšolskih dejavnosti v domu v Fiesi, od kanuiranja do osnov geologije, ter v dnevnem centru, kjer vodi več krasoslovnih programov. V gimnazijskih letih je dal pobudo za ustanovitev naravoslovno-zgodovinskega krožka, Kluba mladih raziskovalcev in obalne sekcije kozinskega jamarskega društva ter se preizkusil v novinarstvu. Med študijem je urejal Jamarske novice, glasilo Jamarske zveze Slovenije, in bil njen knjižničar, pobudnik komisije jamskih vodičev ter vodja komisije za odprave in varstvo jam, v okviru katere je organiziral čiščenje podzemlja v vsedržavni pobudi. V koprskem jamarskem društvu je skrbel za tečaje jamarstva, dela na višini, jamski kataster in upravljanje turističnih jam Dimnice in Sveta jama, kjer razvija različne oblike obiska, kot so teki, teambuildingi, kulturne prireditve in trekingi. Kot gimnazijec je prejel dve srebrni in zlato priznanje za speleološke in geološke raziskave republiškega in zveznega Gibanja znanost mladini, med študijem je dobil srebrno priznanje Jamarske zveze Sovjetske zveze in študentsko Prešernovo nagrado za raziskave kraških pojavov v Šavriniji. Prejel je srebrno priznanje Jamarske zveze Slovenije, Kidričevo nagrado in je zaslužni član Zveze speleologov Jugoslavije. Leta 2007 je prejel priznanje Janeza Jesenka Društva učiteljev geografije Slovenije.
Franc Malečkar je, kot vidimo iz kratkega povzetka njegove biografije, zelo aktiven človek. Za naše kraje je pomemben, ker je v okviru Jamarskega društva Dimnice nekakšen skrbnik edine turistične jame pri nas, jame Dimnice. V okviru tega podaja pobude za aktivnost v njej in izven nje, raziskuje, se odziva na naše pobude in nudi organizacijsko podporo, ko podamo pobudo z občine ali iz okoliških društev. Jamarsko področje prepleta z vzgojo in poučevanjem, z umetnostjo in turistično promocijo.
Ob 120. obletnici odkritja jame Dimnice in 110. obletnici njenega turističnega razvoja se Francu Malečkarju zahvaljujemo za vso njegovo srčno angažiranost na področju življenja jame Dimnice.
Peter Pačnik se je rodil 9. 2. 1972 v Slovenj Gradcu. Študiral je na Univerzi v Ljubljani na Akademiji za glasbo in leta 1996 postal akademski glasbenik rogist in profesor roga. Od 1. 9. 2002 je bil zaposlen na Glasbeni šoli v Sežani.
Ravnatelj in kolega Ivo Bašič o njem pove: S svojim delom in odnosom do glasbe je v več kot dvajsetih letih poučevanja na GŠ Sežana in predvsem oddelkih Divača in Hrpelje - Kozina znal navdušiti številne svoje učence, da so vzljubili ta čudoviti svet glasbe. Mnogi med njimi so se tudi odločili za nadaljevanje študija glasbe na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani oziroma druge umetniške gimnazije. Njegovi učenci so vsa ta leta nosilci v trobilnih sekcijah v svojih matičnih pihalnih orkestrih, kar je prav gotovo vplivalo na dvig kvalitete orkestrov. S svojimi učenci se je redno udeleževal različnih glasbenih tekmovanj in kot po pravilu so se na domačo šolo vračali s številnimi priznanji in nagradami. Za svoje pedagoške uspehe in minulo delo je pridobil naziv svetnika. Prepričan sem, da bo Peter Pačnik še dolgo ostal v naših srcih in mislih ter da bomo uspešno nadaljevali tam, kjer se je prehitro zaključilo njegovo poslanstvo.
Saša Likavec Svetelšek, županja: Profesor Peter Pačnik je bil tiste vrste človek, na katerega si se vedno lahko obrnil s prošnjo za sodelovanje, pobudo za nek projekt, vedno se je odzval z veseljem in aktivno pripomogel k izvedbi določenega dogodka, prireditve, otvoritve ali komemoracije. Brez težav je animiral učence, da so v redni program vnesli nove skladbe, in poskrbel, da so bile pripravljene. Uspešno je sodeloval z drugimi kolegi z glasbenega področja, kot na primer z godbo, kar nam je bilo izrednega pomena, saj je naša godba lahko nemoteno izvajala svoje poslanstvo. Zavedamo se pomena njegovega poučevanja in udejstvovanja in ga bomo ohranili v posebnem spominu.
Tomaž Škamperle, Brkinska godba 2000: Profesor, Prijatelj in na sploh Človek z veliko začetnico. To je Peter Pačnik, kolega, s katerim sem sam sodeloval več kot 20 let. Za otroke, ki jih je poučeval, je vedno dal celega sebe. Zaradi njega je veliko otrok vzljubilo glasbo in večina jih tudi po končanem izobraževanju še vedno igra v matičnih orkestrih. Pomagal je dvigniti raven kulture v občini Hrpelje - Kozina, saj njegovi učenci sodelujejo na veliko prireditvah kot posamezniki ali v Brkinski godbi 2000. Tako sem sam, kot tudi društvo Brkinska godba 2000, izredno počaščen, da sem imel ob sebi kolega in sodelavca profesorja Petra Pačnika.
Loris Pečar je domačin iz Prešnice, ki se v jeseni svojega življenja predano ukvarja z ohranjanjem kulturne dediščine. Zbira, išče, ureja in razstavlja najrazličnejše eksponate iz naše preteklosti, kot so kmečki voz, kmečka oprema, orodje ter pripomočki, kot so balirke in kosilnice, pa tudi stari avtomobili in motorji. Ni mu odveč porabiti ure in ure, da jih uredi, spravi v lično podobo in razstavi. Marsikateri kos je tako našel svoj prostor v vasi, kjer ga pohodnik in mimoidoči lahko občuduje. S tem bogati Prešnico in ji daje pečat slovenske vasi, ki skrbi za svojo kulturo in dediščino.
